LUI na Stanfordu in InJo konferenciUdeležba InJo Konference na Stanfordu je bil na nek način prijetno presenečenje, a sem kaj kmalu ugotovila, da so se presenečenja šele pričela.
Pa ne samo zato, ker je Univerza Stanford ena najprestižnejših univerz v ZDA. Univerza s približno 14.000 študenti je del enega najbolj podjetniško raziskovlanih okolij v ZDA - Silicijeve doline. In ker nič ni naključno, je bil razvoj Silicijeve doline na tem delu sveta v preteklosti verjetno delno povezan tudi z obstojem univerze, kar je posledično vplivalo na trenutno povezanost univerze z industrijo. Pomembni podjetniki kot na primer William R. Hewlett, David Packard, Larry Page in Sergey Brin, ki so bili nekoč bruci na Stanfordu, danes hvaležno vračajo s svojim znanjem in kapitalom univerzi.
Kaj pa je tisto, kar stanfordsko univerzo naredi tako posebno?
Vsekakor podjetniški duh, ki na Stanfordu visi že v zraku. Biti zaposlen na univerzi pomeni razmišljati tržno in delovati tržno. Tako je bila že leta 1969 ustanovljena Pisarna za tehnološko licenciranje (OTL). Aktivnosti pisarne obsegajo invencije, patente, biološke materiale, računalniške software programe in celo uporabo stanfordske blagovne znamke na raznih izdelkih. Podatki govorijo sami: od ustanovitve je pisarna evalvirala 6000 inovacij, število evalviranih inovacij se letno povečuje, v zadnjih letih se lahko pohvalijo s kar 400 inovacij letno.
In dobiček? Leta 2006 je pisarna prejela 61,3 milijonov $ prihodka od licenčnin za 470 različnih licenciranih tehnologij, ki jih je seveda generirala univerza. OTL je tako s svojim delovanjem prehitela vse sorodne organizacije.
Zakaj je OTL tako zelo uspešna? Katera je njena formula za uspeh?
Jon Sandelin, nekdanji v.d. direktorja OTL, danes častni profesor na stanfordski univerzi je uspehe pisarne razložil tako: » Del uspeha je seveda povezan z dolžino časa invencije na trgu. Invencije, ki danes generirajo pomembne licenčne prihodke, so bile odkrite sredi 70-tih let in za večino inovacij je potrebnih vsaj 10 – 15 let, da postanejo pomembne denarne 'molzne krave'.
Drugi in bolj pomemben razlog za uspeh pa je zagotovo marketinški model, ki ga je pisarna vpeljala že ob ustanovitvi. Prvi direktor pisarne Niels Reimers je takrat predstavil poslovni model, ki ni bil značilen za licenčne pisarne drugod po državi. Glavne značilnosti tega modela so:
- OTL se bo ukvarjala izključno z licenciranjem.
- Inovacije bodo v lasti inovatorjev. V primeru, da se ta odloči sodelovati z OTL, je zadolžen za proces prenosa tehnologije in dobi 1/3 neto licenčnine.
- OTL dobi 15% od bruto dobička in s tem krije tudi vse stroške.
- OTL pooblasti strokovnjaka za inovacijo, ta pa sprejema vse odločitve v zvezi s inovacijo.
- Patente registrira zunanji patentni pooblaščenec.
- Stroški patenta se ne zaračunajo v začetni fazi, ampak samo kasneje v primeru, da je ta čez nekaj let odpisan.
- Univerza zagotovi 150.000 $ kredita, ki krije pritok in odtok denarja, namenjenega predvsem patentiranju.«
Ideja je bila radikalna, in vendar sprejeta s strani univerze. V OTL inovatorja vidijo kot proizvajalca izdelka in tudi kot prodajalca. Oseba, ki se je ukvarjala s patentom, pa mora poskrbeti za strateški marketing. Prav zato večina zaposlenih na OTL ne prihaja iz vrst pravnikov, ampak so to ljudje s tehničnim in marketiškim znanjem.
In kakšen je nauk te zgodbe? Da je stvari mogoče narediti tudi drugače. Če pomislim, je licenciranje res težek in tvegan posel. Tehnologije, s katerimi navadno univerze upravljajo, niso ustvarjene za potrebe trga, v veliko premerih gre še za zelo nedodelan produkt, kjer ni garancije, da se bo obnesel tudi zunaj laboratorija.
In vendar je stanfordska univerza podprla tak projekt in celo zagotovila kredit za licence. Danes je, kot sem se lahko prepričala na lastne oči, pisarna za tehnološko licenciranje eden od glavnih finančnih stebrov stanfordske univerze.
Taka je torej klima na Stanfordu - tržno naravnana in vendar s posluhom za študente. Šolnine so seveda temu primerne, razen v primeru, da ste še posebej nadarjeni, saj največjim možganom nudi Stanford brezplačni študij. Še ena marketinška poteza seveda! Na ta način na dolgi rok na univerzi pridobijo genije s celega sveta, ki dajo svoje možgane na uporabo univerzi. Če to ni win-win situacija!
Povedali so nam tudi, da Stanford nima inkubatorja, ker naj bi bila na vsakem koraku prisotna podjetniška klima dovolj velika promocija podjetništva. To uradno drži, na univerzi ni podjetniškega inkubatorja, vendar smo kasneje izvedeli, da tudi Stanford veliko vlaga v spodbujanje podjetništva med študenti. Najbolj učinkovit se je v tem obziru izkazal program podjetništva. Poseben je predvsem zato, ker se ga lahko udeleži študent katerekoli fakultete. Deluje pa zelo podobno kot inkubatorji drugod.
Prijaviš se s kratkim poslovnim načrtom. Ker je prijav veliko (je eden najbolj obiskanih programov) izberejo samo najboljše poslovne modele. Dodelijo ti mentorja in oblikujejo interdisciplinarne time, ki delajo na posameznih poslovnih idejah. Po končanem programu, ki traja dva semestra, pred potencilanimi investitorji pitchaš idejo. Če ne dobiš investicije, te spodbudijo, da z razvojem ideje nadaljuješ v obliki svojega podjetja.
Torej inkubator na Stanfordu obstaja, le da je institucionaliziran in tako vključen v študijski program! To si seveda lahko privošči univerza, ki se ne bori z lastnim obstojem in lahko podpira programe, ki niso nujno profitabilni. Tak je tudi na primer tudi program D. school, ki študente uči inovativnega pristopanja do problemov in inovativnih načinov reševanja le-teh. Končni produkt ni važen, važen je proces ter kaj se posamezen študent skozi proces nauči.
D.school imamo tudi v Sloveniji. Pred leti ga je ravno na podlagi stanfordskega modela implementiral profesor Vahčič na Ekonomski fakulteti, vendar se je zataknilo, ko je bilo treba program finančno podpreti.
Za konec pa še nekaj besed o konferenci. V slogu podjetij iz Silicijeve doline je bilo seveda veliko govora o Googlu, Facebooku, Twitterju, torej novih načinih pridobivanja informacij ter o novih načinih posredovanja informacij – blogih.
Temeljne ugotovitve, tako novinarjev, kot strokovnjakov IT-ja je, da profesionalno novinarstvo še ni umrlo, je pa na dobri potim, da odmre. Rešitev, pravijo, je v iskanju novih modelov poročanja, tako v starih kot v novih oblikah medijev.
Pri tem je treba izkoristiti prednosti, ki jih ima internet in drugi novi mediji.
Internet je, tako kot televizija, radio in časopis, še vedno množični medij, ki pa popolnoma razbije ustaljene modele posredovanja informacij. Poleg tega ni več enosmeren medij, saj vzpostavi močno interakcijo z bralcem in, kar je še posebej pomembno, deluje znotraj neomejenega prostora in časa.
Inovacijsko novinarstvo, torej pisanje o inovacijah pa, se na moje veliko presenečenje tudi tam, kjer so inovacije vsakdanja praksa, še vedno zelo bori za obstoj. Imela sem priložnost poslušati izkušnjo novinarke Janet Ree-Dupree, ki že od leta 1993 pokriva in piše o inovacijah, ki nastajajo v Silicijevi dolini, in me je pri tem presenetilo predvsem dejstvo, da je danes brezposelna in da se vseskozi že bori z uredniki najrazličnejših časopisov in revij, ker piše o inovacijah. Tudi v ZDA torej, ki prednjači, kar se števila inovacij tiče, za novinarje ni lahko. Janet je povedala, da je sicer o inovacijah lahko poročala, a samo dokler je članke zapakirala v prispevek o podjetništvu. Člankov, ki so govorili izključno o inovaciji, pa čeprav je imelo odkritje velik vpliv na človeštvo, enostavno niso objavili. Torej, nas ne sme čuditi, da je v slovenskem novinarstvu vsak škandalček novica, dosežki raziskovalcev pa povsem nezanimivo branje.
Med drugim sem na konferenci spoznala, da je raztresenih po svetu veliko pobud, tako novinarjev kot zainteresiranih posameznikov, v Sloveniji na primer Violeta Bulc, ki so zastavonoše inovacijskega novinarstva. Veliko je bilo in veliko še bo na tem področju narejenega; posameznikov in skupin, ki jih tema zanima, je prav tako iz leta v leto več. Kar je pri tem pomembno, oziroma kar je glavni namen inovacijskega novinarstva, pa je, opozoriti oblasti, da so inovacije pomemben dejavnik za družbeni razvoj. Inovacijsko novinarstvo lahko opozori in, kar je še bolj pomembno, spodbudi ljudi za iskanje inovacij ter s tem prepreči beg možganov in celo navduši mlade, da postanejo tudi sami inovativni. Torej je tudi inovacijsko novinarstvo močna strategija, ki lahko pomaga doseči velike družbene premike.
Tina Čok
![Reblog this post [with Zemanta]](http://img.zemanta.com/reblog_e.png?x-id=77c0ea01-1fb1-4fb6-94c3-d29d956cf678)
Mnenja :
Registrirate se lahko
tukaj!
Podjetni raziskovalci 
